12/26/2014

Po zadnji menstruaciji se je izlilo še tole
potem je bilo sonce in je bila luna
in zdaj nekdo prihaja

Ko oblečem dolgo krilo se držim bolj zravnano in z dostojanstvom premikam svoje za v hlače preširoke boke.
Izpod dolgega krila še dlake na nogah kukajo elegatno
in pod njim je dišeči šotor
puhteče kosmate vulve.
Slutim kako se bodo kmalu pod njim lahko skrivali otroci, 
mali učitelji, ki se bodo skozme utelesili v ta svet.
Ko oblečem dolgo krilo in ga zategnem v pasu, ki je moj presek nad njim ponosno vzdihujejo obilen trebuh in težke dojke ter pod njim misteriozno plahutajo zavita bedra.
Ko oblečem dolgo krilo in sezujem čevlje v mojih korakih odmevajo koraki vseh žensk iz pradavnine.
Koraki žensk, ki so kurile ogenj in nosile vodo, žensk ki so si v dolga krila brisale menstrualne kaplje krvi in kri svojih splavov in porodov.
Z vsakim korakom svoje bose noge, ki odmeva skozi obdobja stopam dlje od ženske mučenice. Stopam stran od tam kjer nas moški zapuščajo in nas ne varujejo, stran od tam kjer smo za vse same a ujete v suženjstvu svoje požrtvovalnosti in trpljenja.
Stopam stran od tam kjer si ženske dovolimo in želimo, da se moška roka lahko agresivno vzdigne nad boginjo v nas. In stran od tam kjer postajamo hudobe in maščevalne v svoji potlačitvi življenja in radosti.
Z bosimi nogami pazim, da ne stopim na kakšno črepinjo in zemlja me podpirajoč sprejema in vzdiguje, da vse bolj lebdim prizemljena.
Ko se uležem v mokro travo in si iz dolgega krila naredim varno gnezdo se osrediščam in posvečam prostor v sebi in času spoznavanju svoje ženske vloge ustvarjalke novega sveta.

Ni komentarjev:

Objavite komentar