3/06/2014





Dovolj imam odmevajoče glasne praznine 
sodobnih zmedenih prepolnih misli. 

Dan za dnem brišem spomin nanje 
in jim s tem kratim obstoj. 

Dovolj anemičnih anoreksičnih zavaljenih 
zaprašenih mask neobstoječih kanonov lepote, 
ki je tako grda, ker ne slavi življenja.
Dovolj odmevajočega belega kvadrata. 
Dovolj pretvarjanja, 
da nekaj je, če nekaj ni. 

Diham in oči se svetijo. Zdaj. Vse bolj. 
In se smejim in se jokam in sem jezna in sem žalostna in sem radostna. 

Dela se nešteto razpok v betonu 
in ven lezejo poganjki 
novega, starega, večnega. 



Ni komentarjev:

Objavite komentar