10/11/2013

Ne gledam televizije, 
ne berem revij in časopisov.
Ne verjamem v zgodovino.
Ne verjamem v znanost. 
Ne verjamem skoraj ničemur 
o čemur so me učili. 
Same laži. 
Toliko laži, da do obisti boli.
Same religije.
Ne verjamem 
v kvazirealnost družbe in civilizacije, 
ki je iluzorna, iluzionisticna. 

Zaslepljuje nas. 
Jemlje nam moč. 
Jemlje nam svobodo.
A seveda vsak sam pristane na to.
Človek je ustvarjalno magično bitje. 
Kreator. 

Sem pa na internet priklopljena 
in tukaj vidiš marsikaj. 
In dosti idiotizmov pronica 
skozi moje sito, 
kljub vsemu. 

Tako sem ujela s kotičkom očesa
tudi letosnji “škandal“ iz VMA. 
Škandalozno, 
da je nekaj takega škandalozno. 
Žalostno.

Ampak tega vsega 
je v bistvu že konec
ostajajo spomini 
in posmrtni trzljaji zveri. 

V spominu svojega računalnika 
tudi najdem marsikaj 
in se spomnim na lastne spomine. 

Dnevi v Barceloni, 
zmedeno in divje obdobje, 
ko so se rušile stene 
v glavi in srcu. 

In nekaj lepih ljudi, 
ki so stopili takrat 
v moje življenje. 

<3




foto: Matti Heikonen
idea: Hagar Erez

Ni komentarjev:

Objavite komentar