10/17/2013


Danes je bilo nebo tako mogočno. 














In nekaj avionov, 
ki so se trudili malo zaflekat sončni zahod 
- tako majhnih, nebogljenih, stvar preteklosti. 
Na Ljubljanskem gradu, 
prav pod tistim rdeče belim stolpom, 
ki ima namontirano vso mozno pizdarijo gor, 
se je zbralo nekaj posameznikov.
Vsi so gledali soncni zahod, 
nekateri bosih nog, 
nekateri z rokami na tleh, 
eni sede, drugi stoje.
Vsak posamezno. 
Med nami je bilo čutiti mir in zavedanje. 
Ob 18:05  je zašlo sonce. 
Bilo je lepo. 


10/12/2013




om  ma ni  pad me  hum 




10/11/2013

Ne gledam televizije, 
ne berem revij in časopisov.
Ne verjamem v zgodovino.
Ne verjamem v znanost. 
Ne verjamem skoraj ničemur 
o čemur so me učili. 
Same laži. 
Toliko laži, da do obisti boli.
Same religije.
Ne verjamem 
v kvazirealnost družbe in civilizacije, 
ki je iluzorna, iluzionisticna. 

Zaslepljuje nas. 
Jemlje nam moč. 
Jemlje nam svobodo.
A seveda vsak sam pristane na to.
Človek je ustvarjalno magično bitje. 
Kreator. 

Sem pa na internet priklopljena 
in tukaj vidiš marsikaj. 
In dosti idiotizmov pronica 
skozi moje sito, 
kljub vsemu. 

Tako sem ujela s kotičkom očesa
tudi letosnji “škandal“ iz VMA. 
Škandalozno, 
da je nekaj takega škandalozno. 
Žalostno.

Ampak tega vsega 
je v bistvu že konec
ostajajo spomini 
in posmrtni trzljaji zveri. 

V spominu svojega računalnika 
tudi najdem marsikaj 
in se spomnim na lastne spomine. 

Dnevi v Barceloni, 
zmedeno in divje obdobje, 
ko so se rušile stene 
v glavi in srcu. 

In nekaj lepih ljudi, 
ki so stopili takrat 
v moje življenje. 

<3




foto: Matti Heikonen
idea: Hagar Erez

10/10/2013



thank you Roza 
for panting me wings

thank you Samo 
for flying with you