9/02/2013


Danes jokam zaradi človeštva, 
neopisljiva je bolečina 
ob zavedanju tega kar počnemo, 
jokam, ker nas ne zanima, 
jokam nad vso ignoranco, 
jokam zaradi objestnosti, 
jokam zaradi vsega egoizma. 
Jokam, zaradi strahu kateremu se predajamo, 
jokam ker ne zaupamo, ker ne prisluhnemo, ker si ne upamo. 

Danes jokam, ker pozabljamo 
kaj je zares pomembno 
in ker delovanje iz brezbrižnosti dopusti, 
da delujejo skozi nas sile, ki niso ljubezen. 

Velikokrat jokam. 

In jezna sem, ker še kar naprej obračamo oči od pomembnih reči, 
ker nimamo časa, ker smo leni, ker smo egoistični. 
Tudi meni je slabo od laži do obisti. Vsak dan znova. 

Jokam in tega je toliko, da je težko toliko jokat, da bi vse izjokala. 
Deda je rekel, da solze prihajajo iz jokališča nekje v hrbtu in da enkrat zmanjka. Verjetno ima prav, ampak rezervoar je res velik. 

Jokam, jokam, jokam, 
ampak vem, da je ljubezen edino kar je resnično 
in da resnica vedno zmaga, 
zmaga, ker ne tekmuje. 
Ker samo je.



Ni komentarjev:

Objavite komentar