Tistih nekaj ptic,
ki jih uzrem med stavbami
me navdaja z melanholijo in slutnjo
o nečem pozabljenem.
Veter nosi oblake in liste,
pomešane z pvc vrečkami,
ki jih bodo čez mnogo generacij
že znale požreti bakterije.
Zbujajo se v svojo zaspalost
iz budnih sanjanj
sleherniki
in peljejo mimo
v ritem dneva.
Obrnila sem ga,
ker mi gre na živce.
Kot vse kar je prav obračamo
tisti, ki smo obrnjeni na glavo.
Le zato, ker je postalo splošno in kičasto.
Kič je nekaj kar ne ve zakaj je takšno kot je.
Ampak nekoč je imelo pomen.
Pozabljen je v vetru,
ptice ga nosijo,
in veter,
kot pvc vrečko
in listje
in oblake.
Generacije bakterij napredujejo.
Lahko noč.
Grem se zbuditi v sanje.
Katoka Tukashikajika
Ni komentarjev:
Objavite komentar